• slider
  • home_slider2
  • home_slider3
  • home_slider2

SPLOŠNO O PASMI


HOVAWART V SLOVENIJI

Hovawart je nemška delovna pasma, vrednost svojega imena (hovawart namreč pomeni čuvaj dvorišča) pa s svojim karakterjem tudi odlično dokazuje. V Sloveniji hovawarti niso zelo pogosti, zato na sprehodu le redko kdo prepozna pasmo, saj hovije najpogosteje zamenjajo za predstavnike druge pasme. Prvi hovawart v Sloveniji je bil črn samček, pripeljan iz Nemčije, prvo leglo pa je bilo skoteno leta 1996. V prvih letih so pri nas prevladovali zlatorumeni hovawarti. Ljubitelji pasme smo združeni v Hovawart klub Slovenije, kjer so zagotovljene mnoge aktivnosti, predstavitve disciplin, ring treningi, pikniki in podobna srečanja. Te aktivnosti so odlična priložnost za spoznavanje pasme, pridobivanje informacij, spoznavanje drugih lastnikov hovawartov ter deljenje izkušenj in nasvetov.

PRIMEREN LASTNIK

Hovawart potrebuje aktivnega in odločnega lastnika, saj so izjemno pametni, pretirano popuščanje pa bo kaj hitro spremenilo kakšno stvar, ki prej ni bila dovoljena, v dovoljeno. Pomembno je, da se že pri mladičku začne postavljanje mej, kaj je prav in kaj ne, saj je odrasel hovawart velik in močan pes, ki ga je potrebno obvladati, prav tako pa se napake iz preteklosti le s težka popravijo. Poleg tega, se mora lastnik zavedati, da je socializacija mladička ključnega pomena, ter mu posvečati veliko prostega časa, saj bo le tako lastniku uspelo vzgojiti hovawarta, ki bo odličen spremljevalec, kamorkoli se že odpravita. Lastnika hovawarta ne sme motiti občasen lajež, saj je hovawart čuvaj. Čeprav pogostokrat slišimo, da hovawart zaradi svojega trdnega in včasih trmastega karakterja ni primeren za začetnike, pa temu ni vedno tako. Lastnik mora že od prvega dne z mladičkom graditi odnos, saj bosta pes in lastnik dober par le v primeru dobrega stika in navezanosti.

VIDEZ

Hovawart je po videzu čudovit pes in ne preseneča, da se za njim/njo obrne marsikateri pogled. Predstavniki so v treh barvah, in sicer v črnorjavi, zlatorumeni in črni barvi. Najbolj zastopani so črnorjavi hovawarti, najredkejši pa so črni. Ker pasma ni zelo znana, so vprašanja o pasmi kar pogosta, še pogosteje pa so označeni za predstavnike druge pasme (črni za novofundlanca, zlatorumeni za zlatega prinašalca…) ali mešance. Hovawarti so srednje veliki psi, močni ter bogato odlakani. Dlaka pri črnih in črnorjavih ima na soncu čudovit lesk. Praviloma mora biti daljši, kakor višji, kar mu daje videz malce "podaljšanega" psa. Razlika med samčkom in samičko je očitna, saj so samci večji, močnejši in bogatejše odlakani. Glava je močna, vendar primerna spolu, na ušesih in zadnjih straneh tac pa imajo "franžice ali zavesice", kot jim ljubkovalno rečemo. Kadar je hovi v svojem raziskovalnem ali čuvajskem elementu je rep zavihan, ob sproščenem počutju pa raven in spuščen.

BARVE DLAKE

Kot že omenjeno, standard dovoljuje hovawarte treh barv. Najpogostejši črnorjavi (60%) imajo rjave ožige po tacah, prsih, okoli gobčka ter dve piki nad očmi. Ožigi na prsih so lahko v obliki dveh ločenih rjavih pik, lahko pa sta ti dve piki povezani v črto. Nekateri črnojavi hoviji imajo bolj vidne oznake, nekateri manj. Zlatorumeni (30%) hoviji imajo dlako zlate oziroma blond barve, ki je na določenih mestih (okoli oči, trebuh..) malce svetlejša. Črni (10%) hoviji pa so popolnoma črni, z dovoljeno manjšo belo liso na prsih. Marsikdo ob besedi hovawart takoj pomisli na črnorjavega, saj je ta barva tudi najpogostejša. A zavedati se moramo, da pri izbiri mladička ne smemo gledati le na barvo dlake, temveč tudi na karakter mladička, ki se mora z našimi željami in življenjskim slogom ujemati čim bolje.

NEGA

Hovawart ima dolgo, svetlečo dlako, ki pa za nego ni zahtevna. Ob pravilni prehrani se dlaka na soncu čudovito sveti, zaradi česar je dlaka pogosto razlog komplimentov. Starejši kot je hovi, več dlake ima. Na sliki spodaj levo - dlaka je lepo svetleča, vendar po menjavi še ni dosegla prave dolžine. Na dlaki se ne delajo vozli, izjema je včasih le mehka dlaka za ušesi. Vozli se najpogosteje naredijo, če se v dlako zaplete kakšna palčka, seme trave in da tega ne odstranimo pravočasno. Veliko boljše je, da to odstranimo mi, kakor pa da si pes sam poskuša odstraniti ter zraven izpuli še cel šop dlake, ali pa da iz tega nastane vozel. Hovawarta kopamo po potrebi, mesečno kopanje ni potrebno. Tudi blato, ko se posuši, z lahkoto odstranimo iz dlake s krtačo. Pozimi se na dlaki delajo kepe snega, ki psa ob večji količini ovirajo pri hoji. Prav tako se jim sneg nabere med blazinicami, kar je enako moteče. Temu se izognemo tako, da dlako namažemo s primerno kremo, v nasprotnem primeru pa se snega znebimo tako, da tačke namočimo v toplo vodo.

Hovawarti imajo manj poddlake, zato celoletnega izpadanja dlake ni. Dlaka izpada le v času menjave spomladi in jeseni, ter pri psičkah pred gonitvijo. Tudi, če imamo hovija v hiši, ob rednem česanju v času menjave, pretiranih težav z dlako ni. Kadar je dlaka rdečkasta tudi čez leto, ko hovi dlake ne menja, je to večinoma posledica nepravilne prehrane, ali kombinacija sonca in slane vode. Zelo pozitivna lastnost dlake je, da tudi ko je mokra, nima vonja, kakor ga imajo nekatere druge pasme.

Pozorni moramo biti tudi na dolžino krempljev. Ti namreč, če pes ne hodi po cesti in podobnih površinah, zrastejo prekomerno in za psa kasneje predstavljajo oviro. Dolg krempelj se tudi hitro zalomi ali celo odlomi, zato je skrb za dolžino pomembna. Ker imajo načeloma črne kremplje (razen nekateri zlatorumeni predstavniki), je previdnost pri striženju nujna, saj lahko krempelj odrežemo preblizu živca ali celo poškodujemo živec. V kolikor tega ne upate početi sami, peljite psa veterinarju in naj za kremplje poskrbijo oni.

Prav tako nego potrebujejo uhlji. Pri nas za čiščenje uhljev uporabljamo kar vlažne robčke, ki so sicer namenjeni dojenčkom oziroma so za to opravilo primerni skoraj vsi higienski robčki. Poklapani uhlji tudi potrebujejo "sveži zrak". Pozorni bodite, če imate dva psa, ki se med seboj umivata, saj lahko prekomerno umivanje uhljev pripelje do vnetja ali pojava glivic.

Ob pravilni in raznoliki prehrani načeloma ni problema s kamnom na zobeh, vseeno pa se le ta lahko pojavi oziroma nabere. V tem primeru si zagotovite primerne pripomočke ali peljite hovija k veterinarju, da odstrani to nadlogo. Hrana, ki pripomore k čiščenju zob so kosti (primerne!), sušeni priboljški (sapniki, uhlji, bikovke…) in podobno.

V vročih poletnih dneh bodite pozorni na vroča tla in občutljivost blazinic. Nikar ne sprehajajte hovija po cesti in ostalih segretih površinah v najbolj vročem delu dneva, saj lahko pride do opeklin. Da jih vsaj malo zaščitite, lahko kupite primerna mazila za zaščitno blazinic. V vročih poletnih dneh poleg tega pazite še na vročinski udar, ki je lahko za psa usoden.

VELIKOST IN TEŽA

Standard sicer navaja, da je plečna višina samičk od 58 cm do 65 cm, vendar so dovoljena odstopanja do 3 cm. Velikost samčkov je od 63 cm do 70 cm. Teža je odvisna od konstrukcije psa ter mišične mase. Načeloma se teža pri samičkah giblje med 28 kg in 35 kg, medtem ko pri samčkih od 38kg do 45kg. Ni nujno, da imata dva enako visoka psa tudi enako težo, in obratno. Lahko je pes bolj drobne oziroma močnejše (močnejše, ne debele) postave.

SAMČEK ALI SAMIČKA

Za nekatere je to večno vprašanje. Za samičke velja rek, da so bolj nežne, mile, lažje vodljive… no, pri hovawartih to ni pravilo. Nekatere so trmaste in muhaste, druge pa popolnoma raznežene in umirjene. Enako velja za samčke. V samčkov bran pogostokrat slišimo gonitev samičke, obratno pa polulane grmičke in vogale hiše. Gonitev samičke ni takšen problem, kot si nekateri še neizkušeni bodoči lastniki predstavljajo. Gonitev pri samičkah poteka enkrat ali dvakrat letno, približno tri tedne, in takrat imamo samičko "malo bolj na očeh" in/ali pa jo sprehajamo na povodcu.

ZDRAVJE

Hovawart je zdrava pasma, brez pasemsko pogojenih bolezni, kakor pri nekaterih drugih pasmah. Kljub trudu in pozornosti, ki jo vzreditelji namenjajo zdravju, pa vse še vedno lahko zgodi, da tudi hovawart kdaj zboli. Tako, kot pri drugih pasmah, pa čeprav statistično bolj redko kdaj, se lahko pojavi displazija kolkov, alergije, rak, nepravilno delovanje ščitnice ter ostale bolezni. Pri tem niso izvzete niti klopne bolezni. Čeprav ima pes redno zaščito proti klopom, marsikdaj žal tudi to ne pomaga. Za hovija skrbite po svojih najboljših zmožnostih, tako glede prehrane, kot tudi obiskov pri veterinarju, v kolikor opažate kakšne spremembe, ki za vašega hovija niso tipične. Verjemite, v kolikor svojega hovija dobro poznate in opazujete, boste še tako majhno spremembo takoj opazili. Redni pregledi, krvne slike in zdravstveni testi nam omogočijo boljši vpogled v zdravje našega hovija ter pravilno ukrepanje, če je le to potrebno.

ZNAČAJ

Hovawarti so odlični čuvaji, po značaju pa se lahko precej razlikujejo, zato je pomembno, da že v leglu opazujemo mladičke in jih dodelimo primernim lastnikom. Do svoje družine so zelo prijetni, na člane zelo navezani in si želijo družbe. Do tujcev so ponavadi zadržani, celo nezaupljivi, in pretiranega vsiljevanja za "čohanje" nimajo radi. Seveda obstajajo tudi hovawarti, ki se z veseljem "čohajo" pri popolnoma tuji osebi. To je delno odraz karakterja, delno pa socializacije, na kateri pričnemo delati skoraj od prvega dneva življenja hovawarta dalje. Socializacija vključuje nove situacije, spoznavanje urbane okolice (mesta, gneče, kolesarjev….), drugih živali, psov in obiskovanje pasje šole.

ŠOLANJE

So zelo pametni psi, zato bodo šolske vaje in trikce obvladali brez večjih težav. Večina pasjih šol ponuja urice oziroma tečaj za mladičke, kjer se gradi odnos pes-vodnik, navezanost, pozornost, strpnost in prijaznost do drugih psov ter podobne osnove, ki nam kasneje pridejo zelo prav. Talentirani so za mnoge pasje športe, kaj pa vašega hovija najbolj veseli, pa zagotovo veste sami, ter tako izberete primerno disciplino, kjer bo svoje navdušenje do dela lahko pokazal z odličnimi rezultati. S hovawartom se vedno dela z motiviranjem, pohvalami, nagradami (hrana, žogica, igra..) in nikakor ne s prisilo. S tem pri hovawartu ne boste dosegli ničesar.

Averina poslušnost BBH in Riva na začetku šolanja pri 3 mesecih.

V HIŠI ALI ZUNAJ

Sobivanje s hovawartom je, v kolikor smo ga primerno vzgojili, izjemno prijetno. Vsak se sam odloči, kje bo pes bival, kje bo spal, kje bo mesto za njegovo posodo itd. Nekateri imajo hovawarte zunaj, v ograjenem dvorišču z uto, drugi pa v hiši in vedno ob sebi. Mi spadamo med slednje. Smo mnenja, da pes kot krdelna žival potrebuje bližino človeka. Naši hovawarti so člani družine, prosto se lahko gibljejo po celi hiši in čeprav imajo svoje postelje povsod, še vedno zelo radi "zaidejo" na naše postelje. To se zgodi še posebno zvečer, ko se z velikim veseljem pridejo "pocrkljat". V hiši so kakor naše sence - kamor gremo mi, tja gredo oni, pa tudi če to pomeni le "selitev" v sosednjo sobo. Enostavno želijo biti vedno poleg in spremljati dogajanje. Zunaj niso nikoli sami in brez nadzora, predvsem zaradi slabe izkušnje (zastrupitev), skupaj pa zunaj več ur dnevno čas preživljamo aktivno in hodimo na dolge sprehode. Včasih si po sprehodu še vedno želijo nekaj početi in takrat jih zaposlimo psihično - z iskanjem. Čeprav so hoviji lahko pravi lenuščki, pa se v sekundi, ko se oglasi zvonec, spremenijo v prave čuvaje. Že po načinu in "zvoku" laježa lahko ugotovimo, ali gre za psu ljubljeno osebo ali popolnega tujca. Njihovo zanimanje prebudi že sprememba v ritmu korakov. Čeprav hovawart ni majhen pes, pa se v hiši ali stanovanju tako "zlije z okolico", da boste na njegovo velikost prav kmalu pozabili.

ZGODOVINA PASME

Ime pasme se v zapisih prvič pojavi že v 13. stoletju v Statutu (Schwabenspiegel). Prvi dokumentirani zapisi segajo v leto 1210, ko so slovanski osvajalci oblegali nemški grad Ordensritterburg. Prvi zapisi o vzreji sežejo do leta 1910. Gospod z imenom Kurt F. Konig (1896-1975), ki se je tedaj ukvarjal z vprašanji dednosti, se je tega leta namreč odločil, da bo nadaljeval z delom svojega očeta Bertrama Koniga, ki je že dve leti pred tem preizkušal paritve z različnimi psi. Njegov namen je bil ponovno vzrediti čvrstega, dolgodlakega kmečkega psa. Leta 1922 je bila v nemškem mestu Thale najdena vzrejna knjiga, iz katere je bilo razvidno, kdaj je Kurt f. Konig pričel s sistematično vzrejo hovawartov. Iz teh podatkov je mogoče razbrati, da so Konig in prejšnji vzreditelji hovawartov, tipske pse namensko parili z modernimi pasmami. Med njimi so bili švicarski planšarski pes, novofudlandec, kuvas, leonberžan, verjetno tudi seter (ptičar) ter nemški ovčar (predvsem staronemškega tipa) in skrivnostna psica Tessa, za katero se še danes ne ve, kateri pasmi je pripadala. Ugibanja gredo v smer hrtov (hrtolikim psom) in divjim psom, ki naj bi bil prenešen iz Severne Amerike. Leta 1937 so pasmo hovawart v Berlinu uradno priznali kot samostojno pasmo in seveda nadaljevali s poskusi vzreje. Leta 1948 so se vzreditelji združili v Društvo vzrediteteljev hovawartov (Rassezuchtverein fur Hovawart Hunde - RVZ). Pasma se šteje za čisto pasmo od leta 1959. Konec leta 1969 je bila pri križanju zadnjikrat uporabljena druga pasma in sicer novofundlanec. Pasma je dobila ime po stari nemški besedi "hovawart" (hof -dvorišče), (wart - wahter-čuvaj), kar pomeni čuvaj domačije oziroma dvorišča.

Copyrights © Psarna ex Horto Albo. Vse pravice pridržane.