• slider
  • home_slider2
  • home_slider3
  • home_slider2

Rea ex Horto Albo


SOLASTNIŠTVO: Jan Zorko & Tanja Bele Pavišič
STARŠA: Enormous Ocean Breeze x Blue Pinus Alpinia
RODOVNIK:
POLEŽENA: 30.11.2018
ŠTEVILKA RODOVNIKA: SLRHw 000401
PLEČNA VIŠINA: 63 cm
DM TEST: N/N
LOKUS D: D/D
PREGLED OČI: še premlada
PREGLED SRCA: še premlada
PREGLED ŠČITNICE: še premlada
OCENA KOLKOV: še premlada
IZPITI/ŠOLANJE: PMP/NZB, IPS A

RAZSTAVNI USPEHI: Derby Winner 2019, Mladinska prvakinja Slovenije JCH.SLO., Puppy BOB Specialna razstava; 3x PRM, 2x JBOB,

------------------------------------------------------------------------------- O REI -------------------------------------------------------------------------------

Zapisal: Jan

Rea (Rea ex Horto Albo) je najina prva psička. Odraščal sem v družbi psov, saj smo pred tem imeli nemškega ovčarja, dalmatinko in mešance. Čisto svojega psa, za katerega bi resno skrbel sam, pa nisem imel nikoli. Pravzaprav je tako tudi prav. Pes je zame družinski član, je velika odgovornost, in kot otrok je to odgovornost malo kdo pripravljen v celoti prevzet na dolgi rok. Na začetku je pes večini zanimiv in se z njim ukvarjajo, potem pa gre počasi na stranski tir. Z leti je želja po psu v meni zelo naraščala, ker sem jih že takrat res neizmerno oboževal. Glede izbire pasme ni bilo nobenega dvoma. Če bi me v spanju sredi noči nekdo vprašal, katero pasmo si želim, bi mu kot iz topa šepnil Hovawart. Vas zanima zakaj prav Hovawart? Prvič karakter, drugič lepota in tretjič ostale značilnosti te pasme. Ko jih spoznaš, hitro opaziš, da so res posebni.

Prvič sem to pasmo zasledil na facebooku profilu Tee Pavišič. Takrat so imeli še njihovo prvo hovawartko Alesso (Alessa vom Trakehnergestuet). Tea je že takrat redno objavljala res vrhunske slike Alesse in njena neizmerna lepota me je zelo pritegnila. Tako sem začel redno spremljat njene objave in zanimanje za hovawarte se je samo še stopnjevalo. Ko je prišel čas, da bi se mi želja po psu lahko uresničila, sem se v velikem pričakovanju in veselju, da spoznam Alesso, s Teo dogovoril za spoznavni sprehod. Želel sem v živo spoznam to pasmo in vzrediteljici Teo in Tanjo. Takrat so mi povedale, da je njihova Alessa že za mavrico. To me je zelo potrlo, saj je bila ravno Alessa tista, zaradi katere sem se zaljubil v to pasmo in sem si jo res zelo želel spoznati. Če bi lahko čas zavrtel nazaj, da bi jo spoznal, bi ga definitivno!

Dogovorili smo se za sprehod in tako sem spoznal njihovi dve psički. Reino mamo Rivo (Enormous Ocean Breeze), zelo prijetno psičko in takrat že zelo bolno, ampak neizmerno prisrčno Avero (Avera vom Ilsesee). Prvi vtis? Čuvajke. Pridem pred hišo, stopim iz avta, Riva in Avera pa me lepo nalajata, kot se za hovawarta spodobi (pozdrav in poziv lastnikom "ej, nekdo nov je prišel pred hišo") Seveda čisto kulturno nastavim roko, da me povohata in lajanje se je povsem umirilo. Na sprehodu sta bili zelo firbčni in igrivi, kar mi je bilo zelo všeč. Tea mi je že takoj ponudila igralno klobaso, da se z njima poigram, Tanja je pokazala kako se to pravilno počne in sledila je igra. Če bi mi kdo takrat zavezal oči in bi to igro primerjal z dalmatincem, bi verjetno mislil, da na drugi strani igrače vleče bik. Še ena meni zelo všečna lastnost, moč. Seveda to ni bil zadnji sprehod. Naslednjič se nam je pridružila tudi Anita in skupaj smo hodili na sprehode, midva pa sva tako še bolj temeljito spoznavala to izjemno pasmo.

Obe sta nama hitro zelo prirasli k srcu. Če sem do takrat imel še kakšen dvom glede izbire pasme, ga od takrat naprej sigurno nisem imel več. Žal pa je izjemno prisrčna Avera zaradi bolezni kmalu umrla in tudi pri meni so tekle solze žalosti. Že čez nekaj tednov je v njihovo hišo prišla prav srčkana mala kepica Naya (Enormous Surprise Surprise). Če me takrat nebi povabili na obisk, bi se sigurno povabil sam. Nič bat, povabili so me in to takoj. Želja, da bi crkljala to malo, srčkano in pocukrano kepico je bila res vesoljska. Kdo neki si tega nebi želel? Tako sem si čas v glavi zavrtel vsaj malo naprej, torej do tiste Rivine kotitve, kjer bo eden od malih buhteljnov moj.

No, pa se je le zgodilo. Rivina gonitev, odlično izbran samec (Blue Pinus Alpinia) in uspešna paritev. Ob pravem času, na na pravem mestu. Sledili so 4 meseci čakanja, do kotitve. 4 meseci? Kako? Od kdaj? V moji glavi. Priznam, tega nisem vedel, Anita še manj. Sem pač mislil, da brejost pri psici traja 4 mesece namesto 2. Tea in Tanja sta to kmalu opazili in mojo "namišljeno 4 mesečno brejost" skrajšali za 2 meseca. Toliko boljše, bo mladiček 2 meseca prej v novem domu. V času brejosti so potekale priprave na kotitev in izdelava igral, kjer sva jim bila v veliko pomoč. Tako so mali razbojniki na svet prijokali 30.11.2018. 12 majhnih kepic, od tega 6 samčkov in 6 samičk, črni in črni z oznakami. Na začetku so bili obiski zaradi bakterij in možnih okužb prepovedani, kmalu pa se je obiskovanje lahko začelo. Veselje v družbi dvanajstih malih zverinic je bilo res nepopisno. Samo na hitro povem kako je bilo: Odpreš vrata ograjice, se usedeš v njihov ograjeni zabaviščni park, kjer imajo vsa igrala brez vstavljanja žetonov in že je na tebi vseh 12 glodalcev, ki pridno preizkušajo svoje ošiljene zobke. Ja, boli, ampak za to veselje se res splača potrpeti. Prvi grize prste na nogi, drugi na roki, tretji ti poskuša odgrizniti nos, četrti uho, petemu so zanimivi tvoji lasje, šestemu zobje, ker bo očitno postal zobozdravnik, sedmi ti iz žepa vzame ključe od avta in z zobki preizkuša trdoto materiala, osmi ti vzame telefon, ker ga zanima nameščena programska oprema, ostali štirje pa si ogledujejo neke kulturne znamenitosti na tebi, za katere še sam ne veš. Dva meseca od kotitve, do prihoda mladičev v nov dom, sta z rednim obiskovanjem minila kot bi mignil. Med tem so doma potekale priprave na prihod novega družinskega člana, Tea in Tanja pa sta se ta čas karakterno izbirali mladiče za nas, čakajoče nove lastnike. Pri razporejanju mladičev sta upoštevali mnenja bodočih lastnikov in svojo presojo glede karakterja vsakega mladička. Tudi pri naju sta upoštevali moje želje. Glede na oceno karakterja sta določili, da dobiva psičko z oranžno ovratnico, torej najino Reo. Izbira imen ni bila nič kaj težka. Naredili sta seznam imen na začetno črko R, ki so jima bili všeč in izbiro prepustili lastnikom. Takoj je padla odločitev, Rea bo.

28. 1. 2019 je prišel čas, da Rea zapusti svoj leglo in spozna svoj novi dom. Priznam, da je bil odvzem mladička zame čustveno zelo težak. Ko je Rea prišla v nov dom, je bilo zanjo vse novo in zanimivo. Družbo v stanovanju ji je takrat delala naša, sedaj že pokojna, dalmatinka Dina. Rea je seveda z nama v stanovanju. Pesjaka nima in ga nikoli ne bo imela. Sem človek, ki šteje psa za družinskega člana in ga želi imeti vedno ob sebi, prav tako Anita. Prvi mesec, mogoče dva, sta bila posebej zame zelo zelo naporna. Pač prvi pes, sama vprašanja, veliko skrbi kaj to, kdaj to, kako ono, ali bo dosti jedla, ali bo dosti gibala, da ne bo preveč jedla ali gibala, kdaj jo tišči lulat ali kakat, kako bo ponoči, ali ji je vroče... Vse to in še mnogo več, ker sva zanjo res želela samo najboljše. Že takrat nama je predstavljala cel svet. Tea in Tanja sta nama bili vedno na voljo, pa čeprav se je na njiju z moje strani skoraj vedno sprožil plaz z nekaj več kot 2 milijona vprašanj. HVALA OBEMA! Hitro sva se učila in spoznal njeno vedenje. Ko je želela lulat, sva opazila njeno nervozo in iskanje prostora, ko je želela kakat povsem enako, le repek je bil dvignjen visoko, kot da želi vzpostaviti komunikacijo z enim od satelitov v vesolju. Lačna pa je bila že takrat vedno.

Rea že od prve noči spi pri nama v postelji. Kaj, v postelji??? Ja... v najini postelji. Ta tema je za veliko ljudi tabu, predvsem zame pa nekaj povsem normalnega in spanja brez nje si ne morem več predstavljati. Tistim, ki jim to ni všeč, lahko ponosno povem, da odkar imava Reo neprespanih noči več ne poznam. Pa ne bom rekel, da sem vedno povsem naspan, saj vemo kako je. Vedno bi prijalo malo podaljšat tja za 1 uro ali 2 ampak odkar imam Reo, res spim odlično in brez zbujanja, kar prej nisem nikoli. Počasi sva se na vse navadila in stvari so postale veliko lažje. Prilagodila sva dolžino sprehodov in igranja glede na njeno starost in jih s časoma povečevala.

Začela sva obiskovati malo šolo v Klubu ljubiteljev psov K-9, pri inštruktorici Jani Graberski in pasje razstave, kjer je že takoj požela zelo lepe rezultate. Uspešno sva končala malo šolo, PMP (pregled mladih psov), 14. 12. 2019 pa sva v Grosupljem uspešno opravila tudi ISP-A. Pridno sva trenirala tudi za razstave in jih redno obiskovala. Izpolnila sva vse zahtevane pogoje in Rea je postala mladinska šampionka Slovenije v lepoti. Tu gre velika zahvala Tanji in Tei za vse nasvete in pomoč. Seveda pa se tu najino šolanje in razstavljanje ne bo končalo. Z Reo že pridno tranirava za ISP-BBH izpit, z novo razstavno sezono pa bova šla v "lov" za naziv Slovenski razstavni prvak.

Obstaja pa še ena tiha velika želja. Želja, da Rea postane mama, vzrejna psica, želja po mladičkih, za katero bo potrebno počakat in opravit določena testiranja, preglede za katere srčno upamo, da bodo v redu.

Naj za konec še nekaj besed namenim konkretno o Rei, saj zaradi nje vse to pišem. Rea je... CUKR! Je zelo živahna, prisrčna, ljubeča, firbčna, igriva in noro požrešna psička. Zelo rada je v družbi psov in ljudi, vsakemu bi nalimala kakšen poljubček, z vsakim psom bi se igrala in se mu tudi podredila. Vedno je z nama, razen kadar sva v službi. V spalnici, kopalnici, na kavču in v kuhinji. Vedno želi biti zraven. Skoraj vsak dan sama počaka slabih 9 ur, da prideva iz službe in v trenutku, ko naju zagleda, se ji od veselja čisto zmeša pa tudi če naju ni samo pol ure.

Na sprehodih, ki sta običajno 2 dnevno, je zelo živahna saj jo od veselja kar razganja. Obožuje žogico, ki jo kot nagrado v šoli in na sprehodu za dobro opravljene vaje neutrudno prinaša nazaj. Med samim sprehodom vedno najde kakšno veliko vejo ali pa vsaj manjšo palčko, ki jo s sabo nosi del sprehoda ali pa jo prinese kar domov. Njen gobček enostavno ne sme nikoli biti prazen. Je vedno lačna in pojedla bi vse, kar je za pojest in tudi tisto kar ni. Nikoli nima dovolj. V kuhinji je vedno glavni nadzorni in spremlja dogajanje na pultu. Če kaj pade na tla, v trenutku pospravi. Življenja brez najine Ree si res ne znava predstavljati več. Ko sva žalostna, je vedno ob nama in naju tolaži, ko sva vesela, je vesela z nama. Vsak trenutek z njo je poseben. Je res izjemna psička, najin svet, najino življenje, najina največja sreča. To je NAJINA REA.

Copyrights © Psarna ex Horto Albo. Vse pravice pridržane.